Ljubljana, 15. november, 2022 - Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok (17. november) je dan v letu, ki je od leta 2008 posvečen globalnemu ozaveščanju o izzivih in bremenu prezgodnjega rojstva. Število nedonošenčkov namreč kljub napredku medicine – ali pa prav zaradi njega – narašča; v Sloveniji se tako vsako leto rodi več kot 1.200 nedonošenčkov. In ker v večini primerov še vedno ne poznamo razloga za prezgodnji pričetek poroda, ga ne moremo preprečiti. Število narašča tudi zato, ker današnja medicina daje možnost zanositve tudi tistim ženskam, ki jim zaradi kronične bolezni ali neplodnosti ne bi bilo dano materinstvo, a bi jih zadnja tretjina nosečnosti življenjsko ogrozila, zato je potrebno porod sprožiti prezgodaj. Čeprav je zelo prezgodnje rojstvo najpomembnejši razlog za umrljivost dojenčkov, pa se meja za varno preživetje spušča – in danes lahko damo upanje na zdravega otroka tudi staršem, ki se jim rodi nedonošenček 4 mesece prezgodaj.

Pobudo za svetovni dan so najprej dale organizacije staršev, združene v Evropsko fundacijo za skrb za novorojenčke (European Foundation for the Care of Newborn Infants, EFCNI), katere člani smo tudi mi. Pridružili so se jim še ameriško (March od Dimes), avstralsko (National Premmie Foundation) in afriško (LittleBigSouls) združenje, kar je gibanje spremenilo v medcelinsko. Podprla sta jih tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in UNICEF. V zadnjih letih na ta dan posamezniki in organizacije iz več kot 100 držav združijo moči z aktivnostmi in organizacijo posebnih dogodkov, ki naj opozorijo, da je po vsem svetu desetina otrok rojenih prezgodaj in da ti otroci in njihove družine zaslužijo pozornost ter pomoč. K udeležbi pri počastitvi svetovnega dne prezgodaj rojenih otrok so vabljeni vsi - ne le starši, zdravstveni delavci, bolnišnice, dobrodelna združenja, temveč tudi podjetja, politiki, mediji. In tudi majhen napor ali pozornost pomeni veliko in lahko prinese pozitivne spremembe.

Razpoznavni znak Svetovnega dneva nedonošenčkov so drobcene vijoličaste nogavičke, obešene na vrvici skupaj z devetimi velikimi, belimi (“Socks for Life”), kar simbolizira, da je vsak deseti novorojenček na svetu rojen prezgodaj. Druga značilnost je vijolična barva (ki naj ponazarja izjemnost in občutljivost najmanjših rojenih otrok) - ne le na oblačilih staršev in medicinskega osebja, balonih in barvnih trakovih za okrasitev oddelkov, kjer se zdravijo nedonošenčki, temveč tudi nočne osvetlitve pomembnih znamenitosti v mestu ali naravi (mednarodni seznam je razviden tudi na medmrežju - s ključno besedo: “world prematurity day purple illumination”). V zadnjih letih z vijolično osvetlitvijo mestnih znamenitosti ta dan počasti tudi Ljubljana, letos bo vijolično Tromostovje.

Slogan letošnjega svetovnega dne je “A parent’s embrace: a powerful therapy. Enable skin-to-skin contact from the moment of birth” (Objem staršev: močna terapija. Omogočimo stik koža na kožo že od rojstva.), ki poudarja, kako pomembna je vloga staršev pri oskrbi nedonošenčka, še zlasti preko neposrednega stika “koža na kožo”, kar imenujemo “kengurujčkanje”.

Kožni stik med starši in otrokom - »kengurujčkanje«
V razvitih deželah so prezgodaj rojeni otroci oskrbovani v tehnično prilagojenem okolju - v inkubatorju. Vendar so s tem ločeni od svojih mater in soočeni z vrsto tehnoloških posegov in postopkov (hranjenje po sondi, merjenje telesne temperature, elektronsko spremljanje srčne in dihalne funkcije, dodajanje kisika, odvzemi krvi za preiskave...), ki so za večino majhnih in bolnih nedonošenčkov nepogrešljivi za varno preživetje. V zadnjih desetletjih smo prepoznali še drugo možnost, ki je lahko za zdravega nedonošenčka celo boljša - "človeški inkubator" oziroma mater samo. V živalskem svetu namreč kenguru prevzame skrb za svojega nedonošenega mladiča tako, da ga spravi v vrečo na trebuhu, katere okolje mu nudi zavetje, hrano, toploto in različne spodbude. Tak stik med otrokom in mamo je pomemben tudi za človeško bitje.

Kengurujčkanje seveda ni nova ideja in so jo uporabljali že v davni preteklosti, ta način nege je ohranil življenje neštetim nedonošenčkom. V času, ko še ni bilo inkubatorjev – ali jih je bilo premalo – so matere svojega otroka grele s telesom, ga držale v pokončni legi med dojkama in ga dojile po njegovih zahtevah. Zaradi podobnosti z vrečarji so to metodo poimenovali »kenguru«, tudi »Kangaroo Mother Care«, KMC. Danes pa metoda pomeni predvsem obogatitev vrhunske tehnologije s čisto navadno človečnostjo. Metoda KMC je koristna tako za otroka kot starše. Kengurujčkani dojenčki se uspešneje hranijo, hitreje pridobivajo težo, so manj nemirni, imajo umirjen srčni utrip in dihanje, dihalni premori so redkejši, potrebujejo manj dodatnega kisika, bolje uravnavajo telesno temperaturo, redkeje zbolijo z bolnišničnimi okužbami in so hitreje odpuščeni iz bolnišnice domov. Izboljša se tudi njihov razvoj: imajo manjšo napetost mišic, več spontanega gibanja ter so bolj odzivni na dražljaje.

Mamam kengurujčkanje pomaga v procesu iskanja smisla, občutkov obvladovanja in lastne pomembnosti, kar omogoča njihovo pomirjenje ob stiski, ki je povezana s prezgodnjim porodom in nedonošenim otrokom. Psihosomatska medicina je tudi dokazala, da novorojenčka in mamo tesno skupaj ni samo lepo videti, temveč ima stik koža-koža številne pozitivne učinke: zvišuje raven hormona oksitocina, le-ta pa ima sedativno (pomirjevalno) in analgetsko (protibolečinsko) delovanje, izboljšuje laktacijo (mlečnost) in vpliva na čustveno navezovanje. Metoda je koristna tudi za očete, ki so tako kot mame po rojstvu zelo nezrelega nedonošenčka otopeli in obupani, ker ne verjamejo, da lahko tako majhno bitje preživi. Pomaga jim tudi pri premagovanju občutka izločenosti iz oskrbe nedonošenčka in jih motivira k zgodnjem vključevanju v nego otroka.