THE JAZZ SINGER: FILM, ZA KATEREGA STE MNOGI SLIŠALI, A STE GA LE REDKI VIDELI!
Pevec jazza sicer ni resnično prvi zvočni film, kot pravi večina modernih filmskih zgodovin. Vseeno pa se prav velikemu uspehu filma, ki je nedvomno povezan z nastopom tedaj priljubljenega pevca Ala Jolsona, pripisuje zasluga za to, da je s tem filmom datiran začetek zvočnega obdobja.
Pevec jazza je zgodba o sinu rabina Jackieju Rabinowitzu (Al Jolson), ki se vztrajno upira svojemu očetu. Namesto da bi nadaljeval ponosno družinsko tradicijo in svoj pevski talent uporabil za petje v sinagogi, se Jackie kljub očetovemu neodobravanju navdušuje nad modernimi džezovskimi in ragtime melodijami. Nekega dne njun spor doseže vrhunec in Jackie ne glede na materino moledovanje zapusti dom, odločen, da si v življenju sam izbere usodo. Minevajo leta in Jackie, zdaj znan pod umetniškim imenom Jack Robin, počasi uresničuje svoje sanje. Nastopa po glasbenih turnejah in postaja vedno bolj prepoznaven med množico drugih pevcev. Nekega večera njegov nastop opazi znana pevka Mary Dale in ga vzame pod svoje okrilje. Ko Mary dobi ponudbo za nastop na Broadwayu, je to hkrati tudi priložnost, na katero je Jack vsa ta leta čakal.
A cena uspeha je visoka – če Jack ponudbo sprejme, se bo za vedno odtujil svoji družini, svojim judovskim koreninam in ostal sprt z očetom, ki mu zaradi bolezni ni ostalo več prav veliko časa … V Pevcu jazza tako glasba postane prostor soočenja in odločitve, kot zapiše znani filmski teoretik Michel Chion.
Pevec jazza je že kot muzikal leta 1925 postal uspešnica na Broadwayu in sprva mu je bila namenjena precej bolj standardna filmska upodobitev v obliki neme drame, v kateri bi glavno vlogo odigral George Jessel, dotedanji Jackie iz broadwayske igre. Ker pa so imeli pri studiu Warner v tem času več kratkih zvočnih uspešnic, posnetih v tehniki Vitaphone, se je zdelo času primerno, da Pevec jazza postane njihov prvi celovečerni zvočni film.
V Pevcu jazza tako lahko slišimo več izvirnih skladb, npr. Toot, Toot, Tootsie (Goo' Bye) in Blue Skies skladatelja Irvinga Berlina, ter tradicionalne judovske pesmi, npr. kadiš, molitev, ki se izvaja ob žalovanju za preminulim.
Premišljeno oglaševanje je bilo odločilno za uspeh Pevca jazza; premierno je bil prikazan 6. oktobra 1927, dan pred judovskim praznikom dan kesanja, okrog katerega se plete večji del filmske zgodbe. Odličnemu obisku so se pridružile tudi pozitivne kritike v medijih in tako je nastal eden najbolj donosnih Warnerjevih filmov te zgodnje dobe v zgodovini filmske umetnosti. Še pomembnejše pa je, da je uspeh filma začel proces, ki je zvočni film (v ZDA takrat imenovane talkies) v dveh kratkih letih postavil za normo hollywoodske produkcije. Hkrati je bil to čas propada mnogih zvezd nemega filma, ki se novim časom preprosto niso mogle ali znale prilagoditi.
Omeniti kaže še nekaj, kar ob ogledu filma Pevec jazza najverjetneje takoj pade v oči sodobnemu gledalcu. V luči aktualnih družbenih meril se zdi Jolsonov črno namazani obraz in mestoma pretirana imitacija »tipičnega« črnskega performerja vsaj nenavadna, če že ne kar resno kršenje pravil politične korektnosti. Vendar je bila ta praksa blackfacea (dobesedno črnega obraza) med pevci, igralci in drugimi umetniki v Združenih državah zelo razširjena in običajna do skoraj prve polovice dvajsetega stoletja. Beli igralci so tako na primer v filmskih različicah Koče strica Toma in drugih produkcijah, ki so v zasedbi zahtevale temnopolte like, te upodobili kar sami, z ogljem ali s pasto za čevlje premazanim obrazom. Šele številne kritike, uperjene proti rasizmu v zloglasnem filmu G. W. Griffitha Rojstvo narodov (Birth of a Nation, 1915), so napovedale zaton blackfacea in vstop temnopoltih v vrste filmskih igralcev.
Pevec jazza ni le zabaven pogled v črno-belo preteklost in čase, ko se je zvok šele uveljavljal na filmskem platnu. Je zgodba o težavnosti iskanja svojega mesta v svetu, možnostih in izbirah, veri in ne nazadnje tudi o splošni lepoti glasbe in njenem čarobnem uroku. Pustite se začarati 3. decembra, ob 20. uri, ko bo Slovenska kinoteka že tradicionalno gostovala v Cankarjevem domu, to leto s filmsko projekcijo Pevca jazza. Filmsko glasbo bo v živo odigral simfonični orkester študentov Akademije za glasbo v Ljubljani pod taktirko enega najboljših dirigentov filmske glasbe na svetu– Roberta Israela.
Kot bi rekel Jackie: »You ain't heard nothing yet!«
V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v petek, 4. decembra 2009, ob 20. uri.
Vstopnice so naprodaj na blagajni Cankarjevega doma po redni ceni 19 EUR ter za študente samo 14 EUR.
Slovenka kinoteka v koprodukcij s Cankarjevim domom!
foto: Slovenska kinoteka
Pevec jazza sicer ni resnično prvi zvočni film, kot pravi večina modernih filmskih zgodovin. Vseeno pa se prav velikemu uspehu filma, ki je nedvomno povezan z nastopom tedaj priljubljenega pevca Ala Jolsona, pripisuje zasluga za to, da je s tem filmom datiran začetek zvočnega obdobja.
Pevec jazza je zgodba o sinu rabina Jackieju Rabinowitzu (Al Jolson), ki se vztrajno upira svojemu očetu. Namesto da bi nadaljeval ponosno družinsko tradicijo in svoj pevski talent uporabil za petje v sinagogi, se Jackie kljub očetovemu neodobravanju navdušuje nad modernimi džezovskimi in ragtime melodijami. Nekega dne njun spor doseže vrhunec in Jackie ne glede na materino moledovanje zapusti dom, odločen, da si v življenju sam izbere usodo. Minevajo leta in Jackie, zdaj znan pod umetniškim imenom Jack Robin, počasi uresničuje svoje sanje. Nastopa po glasbenih turnejah in postaja vedno bolj prepoznaven med množico drugih pevcev. Nekega večera njegov nastop opazi znana pevka Mary Dale in ga vzame pod svoje okrilje. Ko Mary dobi ponudbo za nastop na Broadwayu, je to hkrati tudi priložnost, na katero je Jack vsa ta leta čakal.
A cena uspeha je visoka – če Jack ponudbo sprejme, se bo za vedno odtujil svoji družini, svojim judovskim koreninam in ostal sprt z očetom, ki mu zaradi bolezni ni ostalo več prav veliko časa … V Pevcu jazza tako glasba postane prostor soočenja in odločitve, kot zapiše znani filmski teoretik Michel Chion.
Pevec jazza je že kot muzikal leta 1925 postal uspešnica na Broadwayu in sprva mu je bila namenjena precej bolj standardna filmska upodobitev v obliki neme drame, v kateri bi glavno vlogo odigral George Jessel, dotedanji Jackie iz broadwayske igre. Ker pa so imeli pri studiu Warner v tem času več kratkih zvočnih uspešnic, posnetih v tehniki Vitaphone, se je zdelo času primerno, da Pevec jazza postane njihov prvi celovečerni zvočni film.
V Pevcu jazza tako lahko slišimo več izvirnih skladb, npr. Toot, Toot, Tootsie (Goo' Bye) in Blue Skies skladatelja Irvinga Berlina, ter tradicionalne judovske pesmi, npr. kadiš, molitev, ki se izvaja ob žalovanju za preminulim.
Premišljeno oglaševanje je bilo odločilno za uspeh Pevca jazza; premierno je bil prikazan 6. oktobra 1927, dan pred judovskim praznikom dan kesanja, okrog katerega se plete večji del filmske zgodbe. Odličnemu obisku so se pridružile tudi pozitivne kritike v medijih in tako je nastal eden najbolj donosnih Warnerjevih filmov te zgodnje dobe v zgodovini filmske umetnosti. Še pomembnejše pa je, da je uspeh filma začel proces, ki je zvočni film (v ZDA takrat imenovane talkies) v dveh kratkih letih postavil za normo hollywoodske produkcije. Hkrati je bil to čas propada mnogih zvezd nemega filma, ki se novim časom preprosto niso mogle ali znale prilagoditi.
Omeniti kaže še nekaj, kar ob ogledu filma Pevec jazza najverjetneje takoj pade v oči sodobnemu gledalcu. V luči aktualnih družbenih meril se zdi Jolsonov črno namazani obraz in mestoma pretirana imitacija »tipičnega« črnskega performerja vsaj nenavadna, če že ne kar resno kršenje pravil politične korektnosti. Vendar je bila ta praksa blackfacea (dobesedno črnega obraza) med pevci, igralci in drugimi umetniki v Združenih državah zelo razširjena in običajna do skoraj prve polovice dvajsetega stoletja. Beli igralci so tako na primer v filmskih različicah Koče strica Toma in drugih produkcijah, ki so v zasedbi zahtevale temnopolte like, te upodobili kar sami, z ogljem ali s pasto za čevlje premazanim obrazom. Šele številne kritike, uperjene proti rasizmu v zloglasnem filmu G. W. Griffitha Rojstvo narodov (Birth of a Nation, 1915), so napovedale zaton blackfacea in vstop temnopoltih v vrste filmskih igralcev.
Pevec jazza ni le zabaven pogled v črno-belo preteklost in čase, ko se je zvok šele uveljavljal na filmskem platnu. Je zgodba o težavnosti iskanja svojega mesta v svetu, možnostih in izbirah, veri in ne nazadnje tudi o splošni lepoti glasbe in njenem čarobnem uroku. Pustite se začarati 3. decembra, ob 20. uri, ko bo Slovenska kinoteka že tradicionalno gostovala v Cankarjevem domu, to leto s filmsko projekcijo Pevca jazza. Filmsko glasbo bo v živo odigral simfonični orkester študentov Akademije za glasbo v Ljubljani pod taktirko enega najboljših dirigentov filmske glasbe na svetu– Roberta Israela.
Kot bi rekel Jackie: »You ain't heard nothing yet!«
V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v petek, 4. decembra 2009, ob 20. uri.
Vstopnice so naprodaj na blagajni Cankarjevega doma po redni ceni 19 EUR ter za študente samo 14 EUR.
Slovenka kinoteka v koprodukcij s Cankarjevim domom!
foto: Slovenska kinoteka
