Vedno sodobna in aktualna dramska klasika v režiji Eduarda Milerja in priredbi Žanine Mirčevske odstira pogled v esenco človeka in njegove nečlovečnosti. V sredo, 18. januarja, ob 20.00 bo na Velikem odru SNG Drama Ljubljana premiera uprizoritve Mrtvaški ples švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. V Mrtvaškem plesu igrajo Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner, Bojan Emeršič, Domen Novak, Eva Jesenovec in Petra Govc.
Uprizoritev Strindbergove drame o zakoncih, ki ju ne veže ljubezen, ampak sovraštvo, je nastala po prevodu Janka Modra. Avtorica priredbe in dramaturginja uprizoritve je Žanina Mirčevska, avtorica jezikovne predelave in lektorica Tatjana Stanič, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, avtor videa Atej Tutta, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, avtor glasbenega izbora Eduard Miler, svetovalka za francoščino Saša Mihelčič in asistentka kostumografinje Saša Dragaš. Prve ponovitve bodo na sporedu 19. ter 30. januarja in 1., 3., 4., 6. ter 14. februarja ob 19.30 in 2. februarja ob 17.00.
Strindbergova igra Mrtvaški ples (1901) je bila na odru ljubljanske Drame doslej uprizorjena le enkrat, in sicer pred več kot sto leti (1920) v režiji Osipa Šesta. Na prvi pogled realistična drama, ki je v globljih plasteh simbolistična, v njej pa lahko prepoznamo tudi elemente absurdizma, problematizira »temno plat človeka, ki ima nagonsko potrebo po zmagi z destrukcijo,« v gledališkem listu zapiše Žanina Mirčevska. Igra z obilico črnega humorja in lucidnih ter duhovitih dialogov, ki jo je Strindberg napisal v dveh delih, mojstrsko izriše profile posameznikov, ki so izrazito toksični, življenjsko in karierno neuspešni duhovni vampirji, zazibani v brezdušni mrtvaški ples. Ena od posebnosti uprizoritve v režiji Eduarda Milerja in v priredbi Žanine Mirčevske je, da združuje oba dela Strindbergovega Mrtvaškega plesa, kar v svetovni zgodovini gledališkega uprizarjanja te dramske klasike predstavlja precejšnjo redkost.
Protagonisti igre so tiranski vojaški stotnik Edgar (Igor Samobor), ki poveljuje pomorski artileriji; njegova manipulativna žena Alice (Nataša Barbara Gračner), nekdanja in nerealizirana igralka; in njen bratranec Kurt (Bojan Emeršič), vodja karantenske postaje, vzpostavljene na otoku, imenovanem Mali pekel. Sovraštvo je edina vez med zakoncema, ki že 25 let živita skupaj na tem otoku. V stolpu, ki je bil nekoč zapor, sta si uredila dom, ovalni salon, ki je, tako kot njuna zveza, zatohel, plesniv in strupen. Gre za nekakšno večno karantena, v kateri, izolirana od preostalega sveta, uprizarjata svojo zakonsko vojno. Po 15 letih Kurt obišče sestrično Alice in njenega soproga Edgarja. V mladosti so bili namreč veliki prijatelji. Njegov obisk spremeni in poživi sovražno in izpraznjeno rutino sobivanja zakoncev. Gosta se vampirsko okleneta in v njem najdeta idealnega poslušalca, interakcije z Edgarjem in Alice pa v Kurtu prebudijo in razgalijo temne plati njegove osebnosti. Vampirski značaj je mogoče opaziti tudi pri mlajših likih: Judit (Eva Jesenovec) gradi s snubci zelo podoben odnos, kot ga imata starša Edgar in Alice. Kurtov sin Alan (Domen Novak), kultiviran, naivno čist, iskren in vljuden mladenič, je bodoči Edgar. Ciklus zla, ki se oplaja in se pretaka z enega na drugega, poganja vampirski človek, ki je plenilec, parazit, mrhovinar. Kot v gledališkem listu zapiše Mirčevska, gre za »izrazito angažirano besedilo, ki razgali genezo marsikaterega zla, tudi v političnem smislu. Tekst je ‘anatomija’ temne zgodovine človeštva, ki je zaciklano v destrukcije in samodestrukcije«.
Žanina Mirčevska o priredbi drame Mrtvaški ples
»Po večmesečnem poglabljanju v Strindbergov Mrtvaški ples in po dvomesečnem uprizoritvenem procesu se mi potrjuje misel, da je besedilo spregledano in velikokrat površno prebrano. Mrtvaški ples problematizira temno/toksično plat človeka. Vsi jo imamo, brez izjeme. V tej toksični plati je vir/geneza vseh človeških nesreč, civilizacijskih konfliktov in katastrof. S tem tekstom nam je Strindberg dal diagnozo o vsem, kar je slabega v nas in okrog nas. Lahko ga beremo kot fenomenološko
študijo človeške destruktivne narave, ki skozi sovraštvo gradi kult samopotrditve. Tekst je morda strukturno pomanjkljiv, tudi delno zastarel, zaradi tega sta bili nujni predelava in krajšanje, vendar sta njegova miselna platforma in sporočilna natančnost tako pomembni, da mu zagotavljata prostor v samem vrhu svetovne dramatike. Gre za klasiko, ki bo vedno sodobna in sveža, ne zaradi tega, kako je tekst izpisan, temveč zaradi natančnega in modrega vpogleda v esenco človeka in njegove
nečlovečnosti. V uprizoritvenem procesu smo raziskovali človekove notranje vzgibe in manifestacije vsega tega, kar je slabega v človeku. Obravnavali smo stanja, ki so nekaj najslabšega. Proces je bil vivisekcija stanj, kot so sovraštvo, napihovanje, samopoveličevanje, manipuliranje, zapeljevanje, tekmovanje, podtikanje, eliminiranje. Proces je bil dokaj zahteven. Najprej je bilo nujno posodobiti oziroma temeljito predelati prevod iz leta 1975. Bilo je potrebno sneti patino s skorajda vsake
druge replike. To je bila edina pot, da tekst sploh zaživi. Šele zatem je besedilo razgrnilo svojo večplastnost. Na prvi pogled gre za realistično dramo, vendar je v globljih plasteh simbolistična, še celo z elementi absurdizma. Prav tako je posebnost teksta črni humor ter lucidni in duhoviti dialogi. Kot vsak pomemben tekst tudi ta obravnava univerzalno resnico o človeku, ki nam postreže z opozorilno mislijo, ki bi nas morda lahko streznila: Življenje je vojna. Sovraštvo je virus, ki se
nenehno obnavlja in kroži, iz roda v rod. Smrt je edina odrešitev. Prihodnost je zagotovljena. Njeno ime je sovraštvo. Strindbergova igra prikaže svet osvajalskih, trdosrčnih, ciničnih, hinavskih in nevarnih stotnikov – ‘vojščakov’ in manipulativnih, preračunljivih in zlobnih zapeljivk – ‘igralk’. Skupaj načrtno stopata v sovražna zakonska razmerja, da bi parazitirala drug na drugem, da bi oplajala svojo zagrenjenost. Njuno medsebojno sovraštvo ne ostane samo med stenami; širi se po
vertikali in horizontali in okuži vsakega, ki se jima približa. Vsi liki v tekstu so življenjsko in karierno neuspešni. To so eksistence neizživetega življenja. Vsi so imeli velike ambicije, v življenju so ‘rinili navzgor’, na vrh družbe, ostali pa so na dnu. Njihov vsesplošni neuspeh in hkrati zavest o minljivosti oziroma smrti sta vir sovraštva. Kolikor večja je njihova nerealiziranost, tem bolj so destruktivni. So posledica svoje brezmejne arogance ali nesposobnosti. Ne preostane jim nič
drugega kot ošabnost in samovšečnost. Častihlepno si gradijo spomenike v muzeju lastnih katastrof. Polnijo vitrine z odlikovanji, nagradami in medaljami za svoja nečloveška dejanja. Ne verjamejo v pekel, čeprav so sredi njega. Strindberg nam subtilno ponudi še eno univerzalno resnico. Nečimrnost je vir vsega zla. Vendar: nečimrnost je človeška. Pomisel, da bo od nas ostala le šajtrga gnoja, odpira celo poglavje o paradoksu življenja. Vse je tako minljivo in vse gre v pozabo. Nerealiziranec
težje odide s tega sveta. Preprosto se ne more sprijazniti z dejstvom, da mora zapustiti svet kot gnoj. Ne more sprejeti, da bo epitaf njegovega življenja ena sama, bedna vrstica: ‘Toliko cirkusa zaradi ene šajtrge!’ Bori se in praska s kremplji. Noče umreti! In čeprav je samo navidezno živ, tava kot vampir, ki išče telo drugega človeka, z namero, da se naseli vanj in tam parazitira. Ko se naseli v tuje telo, ga razžre, kot lubadar razžre deblo, ga uniči od znotraj, ko vanj naseli virus
destruktivnosti. Naslov Mrtvaški ples se nanaša na vampirskega človeka, ki je duhovno mrtev, še preden dejansko umre. Kar vidimo v tekstu, je ples mrtvakov, ljudi brez duš. Dejansko in metaforično gre za človeško mrtvašnico, ki se napaja iz duhovno razpadajočih kadavrov. Danse macabre, ples smrti, simbolizira življenje kot zle sanje, medtem ko smrt postane osvoboditev od grozot življenja. Upam, da bo vsak gledalec v Strindbergovem sporočilu našel svoj otoček odrešitve iz lastnega pekla.«
Tatjana Stanič o jezikovni predelavi in govorni podobi uprizoritve
»Besedilo Strindbergove drame Mrtvaški ples smo dobili kot delovno verzijo prevoda Janka Modra iz leta 1975. Zato se je kot prvi delovni postopek pojavila potreba pregledu tega prevoda: ali potrebuje posodobitev, in če, do katere mere. Izkazalo se je, da je jezikovna posodobitev potrebna tako iz vsebinskih kot iz slogovnih in jezikovnih razlogov. Strindbergovo besedilo je napisano v žanru konverzacijske drame, ki mestoma prehaja v filozofski diskurz, z odmiki v simbolno, celo absurdistično
dikcijo. Največji premik v posodabljanju besedila je bilo vnašanje prijemov in značilnosti sodobnega pogovornega jezika v dialoško strukturo. Z zavedanjem, da je bila teorija o jezikovni zvrstnosti in o gledališkem pogovornem jeziku v sedemdesetih letih še v povojih, je bilo treba dialoge posodobiti; morali so pridobiti moderno dinamiko in okretnost in se znebiti obilice medmetov ter ilustrativnih čustvenih vrivkov, ki naj bi prinašali iluzijo naravnega govora. Obenem pa je bilo treba
upoštevati zahtevne filozofske pasaže, pesniško metaforizacijo in prefinjeni humor, ki so značilni za govor Strindbergovih likov. Pozornost so zahtevali tudi bolj ali manj direktni citati iz klasične dramatike ali literature. Z upoštevanjem vseh teh vidikov večplastnosti avtorjeve pisave sva z dramaturginjo pregledali celotno besedilo. Jezikovna predelava je bila nadalje usmerjena v zvrstno razčlenjevanje replik: pogovorna in zborna izreka se v naši predelavi izmenjujeta glede na govorni
položaj likov in njihovo stopnjo ironizacije povedanega; leksikalno in skladenjsko sta zaznamovana oba lika mlajše generacije, Judit (oblika imena kot namig na Cankarjevo dekadentno fazo) in Alana; večstavčne periode z zapleteno sintakso duhovito ilustrirajo kvaziintelektualno nadutost stotnika Edgarja; žanrska raznovrstnost, prignana celo do snobovske rabe francoščine, podčrtuje odrske nastope igralke Alice; nasprotno pa velika lapidarnost, skoraj redkobesednost Kurta izpričuje njegovo
ironično distanco, morda tudi nemoč … Moč jezika, ki je v delovni verziji Modrovega prevoda nakazana, je v uprizoritvi, ki temelji tudi na nadaljnjem zgoščevanju in čiščenju besedila, tako zadobila priložnost, da zaživi v novi, restavrirani moči.«
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
