Javni sklad za kulturne dejavnosti je včeraj, 27. marca, že tradicionalno podelil najvišja državna priznanja in odličja v ljubiteljski kulturi za leto 2023 tistim posameznikom, ki so zaslužni za njen razvoj in popularizacijo. Podelitev prestižnih priznanj za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture je potekala v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani.
Na javni razpis JSKD je prispelo 23 predlogov. Komisijo, ki jo je imenoval nadzorni svet sklada, so sestavljali mag. Marjeta Pečarič, dr. Inge Breznik, mag. Marijana Kolenko, Marko Rupel in Andreja Koblar Perko. Namen in pomen priznanj in odličij je izpostaviti največje dosežke na področju ljubiteljske kulture ter priznanje ustvarjalcem in poustvarjalcem za njihovo delo na področju ljubiteljske kulture. Na ta način ljubiteljstvo dosega ali celo presega standarde poklicnih ustvarjalcev. »Ljubiteljstvo je veliko več od kakovostnega ustvarjanja, saj je največkrat povezano še z drugimi vidiki ustvarjalnih in poustvarjalnih procesov, kot so: kakovostno preživljanje prostega časa, integracija ranljivih skupin, pozitiven vpliv na zdravje, medgeneracijsko sožitje in drugo,« je povedal dr. Tomaž Simetinger, pomočnik direktorja za program pri JSKD. Tudi letos so se za priznanja potegovali predlagani kandidati in kandidatke, ki pomembno soustvarjajo na področju ljubiteljske kulture v svojem lokalnem ali širšem okolju. Poleg zlate plakete za življenjsko delo so na prireditvi podelili še štiri srebrne plakete in zlati znak.
Zlato plaketo za življenjsko delo je prejel pesnik, literarni kritik, esejist in prevajalec Marjan Pungartnik. Študiral je novinarstvo na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani. V literaturo je s prvimi objavami stopil leta 1967, to pa ga je uvedlo v kulturno dejavnost, ki ji je sledil skozi študentsko gibanje, uredniško delo na Radiu Študent, pri študentskem listu Tribuna in reviji Problemi. Bil je tudi član predsedstva ZKPO in Kulturne skupnosti Slovenije. Leta 1977 se je ob prihodu v Maribor povezal s tamkajšnjo Zvezo kulturnih organizacij in prevzel literarno delo z mladimi. Njegovih delavnic so se v desetletju in pol udeležili skoraj vsi mlajši avtorji v Mariboru. Začel se je ukvarjati z organizacijo literarnih prireditev, kar je bila takrat zelo redka dejavnost. Bil je družbeno dejaven v svetu za kulturo pri republiški SZDL in predsednik sveta v Mariboru. Bil je glavni urednik revije Dialogi, ki jo je uveljavil tudi na mednarodni ravni. Ko je leta 1992 postal tajnik ZKO Maribor, je opustil politično dejavnost in se posvetil kulturnemu aktivizmu. Z ekipo je obnovil program ZKO Maribor, s čimer je postala najmočnejša zveza z najambicioznejšim programom v Sloveniji. Bil je začetnik gibanja starejših avtorjev na regionalni in državni ravni – to je pozneje kot program prevzel SLKD oziroma JSKD. Prizadeval si je za vključevanje kulturnih društev etničnih skupnosti in manjšin v dejavnost ZKO in jim pomagal oblikovati program. Razvijal je kulturno sodelovanje s sosednjimi državami in regijami, leta 1992 je prevzel literarno delavnico za starejše avtorje, ki deluje še danes. Leta 1998 je bil pobudnik ustanovitve kulturnega društva Mariborska literarna družba in nanj prenesel literarne programe. Ustanovil je Literarno hišo Maribor, ki je bila eden izmed pomembnejših nosilcev programa Evropske prestolnice kulture Maribor in tudi drugega mednarodnega sodelovanja.
Srebrno plaketo so prejeli Vinko Wieser, Slavko Petek, Dušan Fišer in Janko Avsenak.
Vinko Wieser je kulturno zrasel na Dunaju in nato svoje delo nadaljeval na Koroškem, v domači vasi, kjer je njegovo delo zaznamovano z izrednim posluhom za kulturo v vseh umetniških oblikah, s poudarkom na kulturi kot povezovalnem členu v odnosu do sosednjega naroda in v odnosu do skupnega slovenskega kulturnega prostora. Od leta 2005 je predsednik Slovenskega prosvetnega društva Gorjanci v Kotmari vasi, v katerem je dotlej prevladovalo kulturno udejstvovanje na pevskem področju. Vinko Wieser je bil med prvimi Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki je argumentirano utemeljeval potrebo po zbiranju hišnih in ledinskih imen. Ker so ta imena večinoma šla že v pozabo, je na to opozarjal kulturne strukture Slovencev na Koroškem. Viden uspeh je Wieser dosegel s podpisom v prošnjo, s katerim so bila slovenska ledinska in hišna imena sprejeta na avstrijski seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca.
Slavko Petek se je trobente začel učiti pri sedmih letih. Po končani osnovni šoli se je glasbeno izobraževal na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Leta 1973 se je zaposlil v Glasbeni šoli Ormož in ob delu končal študij trobente na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Glasbeno šolo Ormož je kot ravnatelj uspešno vodil med letoma 1980 in 2017. Poleg ravnateljevanja in poučevanja trobente je na glasbeni šoli skrbel za dodatno vzgojno in mentorsko delo z mladimi, vodil pihalni orkester, bobnarski orkester in trobilni kvintet. V svojem dvainštiridesetletnem delovanju pri vodenju Pihalnega orkestra Ormož je vzgojil veliko mladih glasbenikov. Pihalni orkester, ki deluje v sklopu Glasbene šole Ormož, je pod njegovim vodstvom napredoval do kakovostnega pihalnega orkestra, ki je eno izmed najuspešnejših ljubiteljskih kulturnih društev na širšem območju. Slavko Petek je bil tudi pobudnik in gonilna sila pri organizaciji državnega tekmovanja slovenskih godb v zabavnem programu za pokal Ormoža, zdaj Vinka Štrucla.
Janko Avsenak se je rodil v družini, ki je zavestno negovala ljubezen do domače besede, pesmi, glasbe in v svojo kulturno naravnanost znala pritegniti tudi otroke. Po zgledu svojega očeta Vinka Avsenaka je Janko Avsenak ljubezen do glasbe in kulture prenesel tudi na svoje otroke. Svojo izpovedno moč in širino kulturnega doživljanja je podarjal različnim kulturnim skupinam in raznovrstnim področjem, hkrati pa gradil temelje ljubiteljske kulture v kraju in občini. Na nižji Glasbeni šoli Krško je dokončal klavir in violino. Po vzoru očeta Vinka, ki je bil prvi zborovodja moškega zbora, je leta 1973 povabil mlade iz Brestanice in okolice ter ustanovil Mladinski mešani pevski zbor. Posebno pozornost namenja uglaševanju glasbil s tipkami. Deloval je tudi kot gledališki igralec. Njegov največji ustvarjalni opus na pevskem področju je zajet v vodenju Moškega pevskega zbora Svoboda Brestanica.
Dušan Fišer je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo. Leta 1989 je diplomiral pri profesorici Metki Krašovec, nato pa leta 1991 opravil še specialko za slikarstvo pri profesorju Emeriku Bernardu. Pozneje se je študijsko izpopolnjeval tudi v tujini. Deluje kot vizualni umetnik, galerist, kustos, profesor, scenograf, mentor in selektor. Ustvarja v različnih medijih, kot so slikarstvo, instalacija in video. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Deluje tudi kot profesor in likovni mentor. Poučuje na likovnem oddelku Gimnazije Ptuj, obenem pa vodi različne likovne delavnice za društva in skupine. Leta 1993 je prevzel vodenje tematskih likovnih delavnic, ki v organizaciji JSKD potekajo vsako poletje in trajajo od sedem do deset dni.
Zlati znak je prejel Luka Kropivnik, ki svoje raziskovalno delo posveča etnologiji in kulturni antropologiji ter primerjalni književnosti in literarni teoriji. Poleg vpetosti v študijske dejavnosti je perspektiven plesni koreograf, ki je svoje kulturno udejstvovanje začel v folklorni skupini Gozdar Črna na Koroškem. Svoje folklorne korake je izoblikoval pri ŽKUD Tine Rožanc in kot član AFS France Marolt. V tem času se je izoblikoval v uspešnega plesnega koreografa in se podpisal pod številne plesne koreografije, za katere je bil tudi nagrajen. V minulih letih se intenzivno posveča študiju slovenskega zamejstva in izseljenstva, s tem pa tudi na folklornem področju opozarja na teme, ki so bile ponekod v slovenski folklorni dejavnosti spregledane. Zaposlen je na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer se ukvarja s slovensko skupnostjo v Avstraliji.
Zbrane je na prireditvi nagovoril direktor JSKD Damjan Damjanovič, ki je poudaril, da ima ljubiteljska kulturna dejavnost izjemno dolgo in bogato tradicijo, ki smo jo v minulem stoletju večinoma povezovali predvsem z delovanjem in organizacijo v raznih kulturnih društvih: »Dejansko pa lahko trdimo, da je ljubiteljstvo bistveno starejše kot sam način organizacije, kakršnega na tem področju poznamo danes. Spomnimo se današnjega Godbenega društva Idrija, ki ima več kot 350-letno tradicijo. O teh glasbenikih je pisal že Janez Vajkard Valvasor leta 1665 v Slavi vojvodine Kranjske.« Ob tem je poudaril tudi pomembnost gledališča, ki velja danes za enega od stebrov ljubiteljstva, ter pomembnost jezika in literature. »Pod črto lahko rečemo, da je ljubiteljstvo pojav, ki, gledano zgodovinsko, še kako pomembno definira celotno polje kulture na Slovenskem. Gre za področje, s katerim se srečuje vsakdo, čeprav marsikdaj povsem nevede. Čeprav je ljubiteljska kultura šla skozi njej različno naklonjena obdobja, je danes še kako prisotna in živa. Je eden od temeljev sodobnega ustvarjalnega človeka in to kažejo tudi letošnji nagrajenci. Ti nagrajenci stopajo po dolgi in uhojeni poti, kakršno je opisoval prej omenjeni Valvasor ali drugi pisci, ko omenjajo žlahtno ustvarjalnost gledališča, plesa, slikarstva ali literatur,« je še povedal direktor JSKD.
Foto: Matej Maček
