Matic Marentič je nadarjen pevec in kitarist, kljub mladosti se lahko pohvali že s svojim glasbenim prvencem z naslovom »M«. »Več kot znaš, več moraš vaditi,« je vodilo mladega Postojnčana, ki večino časa preživi s kitaro v rokah. Rockerju po srcu je bila ta zvrst glasbe pravzaprav položena že v zibelko, saj je rojen v glasbeni družini.
Z glasbo ste se začeli ukvarjati že v mali šoli, najprej ste se učili klavir, potem pa ga pustili ob strani ter se v celoti posvetili igranju kitare. Kako to, da vas je kitara kot inštrument tako navdušila?
Prvih sedem let sem v glasbeni šoli igral klavir. Pri desetih letih pa sem se začel učiti še kitare – najprej sem začel kot samouk, pozneje me je pod svoje vajeti prevzel kitarist Eki Alilovski. Tisti, ki me je navdušil nad igranjem kitare, je bil moj oče. Doma je imel dve akustični kitari in me začel učiti par akordov. Kitara me je kmalu začela vse bolj zanimati, kmalu sem se lotil še učenja solo petja. No, sicer pa danes na trenutke še vedno poprimem tudi za klavirske tipke.
Da ste zapluli v hard rock vode, verjetno ni presenečenje, če upoštevamo dejstvo, da prihajate iz Postojne, ki je pregovorno zelo rockovsko usmerjen kraj?
Da, to bo kar držalo. V Postojni imamo namreč veliko rock in metal glasbenikov, ki so name v najstniških letih naredili vtis in od katerih sem se tudi veliko naučil. Tudi v prvi glasbeni skupini STOP, ki smo jo ustanovili pred desetimi leti, smo preigravali znane rock uspešnice. Velik vpliv na moj glasbeni okus pa je imela tudi družina, kjer ima rock glasba posebno mesto. Oče igra bas kitaro, mati pa je včasih prav tako igrala kitaro. Prav oče je bil tudi tisti, ki me je navdušil za igranje kitare. Skupaj z njim še danes igrava v postojnskem bandu Norton (nekdaj smo se imenovali Črna Gradnja).
Konec lanskega leta ste izdali tudi svoj prvenec z naslovom »M«, na katerem lahko najdemo trinajst skladb, za katere ste sami napisali glasbo, pri besedilih pa ste imeli pomoč.
Čeprav gre za solo projekt, v bistvu za njem stoji ekipa glasbenikov, ki jo sestavljajo bobnar Jan Štefančič, basist Tadej Lukić in klaviaturist Jernej Štajnrajh. Oni so tudi tisti, ki nastopajo z mano na koncertih. Proces nastajanja plošče je potekal tako, da sem moje zamisli, ki so bile že leta v moji glavi, sprva predstavil moji skupini, potem pa smo jih skupaj še dodelali. Sama besedila na plošči pa so prispevali Mitja Prelc, Saša Banović, Vladimir Slejko in Leon Oblak. Enega pa sem spisal tudi sam.
V ta projekt ste vložili veliko časa in truda. Kako ste sploh prišli na idejo, da posnamete svojo ploščo?
Vse skupaj se je začelo leta 2013, ko je Darjo Švajger, pri kateri se učim solo petja, poklical znan primorski klaviaturist, skladatelj in producent Marino Legovič. Potreboval je moški vokal za skladbo, ki jo je poslal na mednarodni glasbeni Festival novih pesmi (FeNS), Darja pa je za to nalogo predlagala mene. Tako je nastala pesem 005, s katero sem potem tudi zmagal na festivalu. Na podlagi te izkušnje smo se odločili, da ne bi ostali samo pri enem komadu, ampak da bomo zgodbo nadaljevali s celotno ploščo.
Pa vam je idej ostalo še kaj ali ste vse zlili v omenjen glasbeni prvenec?
Idej je še preveč, že s to ploščo sem se moral omejiti glede dolžine materiala. Sedaj že delamo tudi nove stvari. Ker zelo rad igram, je moj cilj, da igram čim več. Trenutno sem se vrgel tudi v pisanje besedil, kar sem do sedaj pustil ob strani.
Na koncertih delujete zelo suvereno. Koliko vaje se skriva za samozavestnim nastopom?
Dosti, saj vaj pravzaprav ni nikoli konec. Recimo tudi znan kitarist skupine Mr. Big Paul Gilbert je nekoč dejal, da je mislil, da ko se bo enkrat navadil igranja, bo pač znal igrati. Na koncu je spoznal, da to ne poteka ravno tako, ampak da več kot znaš, več moraš vaditi. Tega pa se držim tudi sam. Pomembno pa je delati tudi na sami vzdržljivosti rok in prstov, ki so pri igranju kitare zelo na udaru.
Ko že omenjate Paula Gilberta – pred leti ste dobili tudi priložnost, da se od blizu spoznate z njim. Kakšna je bila ta izkušnja za vas?
Izkušnja je bila res nekaj nepozabnega. Res je super možakar, zelo prizemljen in prav nič zvezdniški. Imel sem priložnost, da me je nekaj ur tudi poučeval in mi tako pokazal nekaj stvari glede igranja kitare, ki se jih držim še danes.
Kdo pa so poleg Gilberta še vaši vzorniki?
Mojih vzornikov je še kar nekaj, med njimi so John Petrucci, Mats Haugen, Steve Lee, in JØrn Viggo Lofstad.
Kaj Matic Marentič še počne poleg tega, da igra kitaro in ustvarja glasbo?
Poleg tega, da preživim velik del dneva s kitaro v rokah, se ukvarjam tudi s športom – v preteklosti sem treniral karate ter prišel do črnega pasu. Imam tudi izpit za voditelja čolna, tako da nekaj svojega prostega časa namenim tudi jadranju.
Intervju je pripravila in izvedla Laura Štraser.
Foto: Marko Delbello Ocepek
