Samo Javornik je Slovenijo šokiral z romanom, ki govori predvsem o nas – Slovencih. No, ne prav vseh. Predvsem o tistih, ki jih volimo. O tistih, ki nam odrejajo plače. Praznih, izpraznjenih, umazanih s krvjo, a z bleščečim nasmehom v bleščečih oblačilih. Knjiga Samooklicani – krvave sledi HŠP-jevcev je refleksija finančnemu in duhovnemu predatorstvu, ki se je v zadnjih desetletjih razbohotilo po Sloveniji.

Naj roman beremo kot kriminalko ali naj ga zaznamo kot resnični svet samooklicanih HŠP-jevcev, ki mažejo našo zeleno deželo s krvjo tistih, ki niso z njimi?

Knjigo lahko berete, kakor želite. Knjiga je najboljša takrat, ko jo vsak bralec doživi drugače. Sto bralcev – kot da je prebralo sto različnih knjig.

Pa vendar naj bi bilo v njej veliko resničnega, čeprav je napisan z ironično distanco in na trenutke zveni groteskno. Koliko je roman zares resničen?

Opravka nimate s klasično stereotipno kriminalno zgodbo. Najhuje bo verjetno sprejeti, da je na trenutke groteskna zgodba, v bistvu čista podoba realnega sveta, v katerem živimo. Dejanski primeri, dejanske osebe, dejanske finančne sheme, upodobitev karakterjev ljudi, ki dejansko živijo med nami. Roman temelji na dolgoletnih življenjskih izkušnjah iz finančnega in duhovnega sveta. Večinoma je spisan po resničnih dogodkih preoblečenih v nekoliko bolj pisana oblačila.

Skozi svoje tretje knjižno delo, obsežno in precizno kot prvi dve, se pokažete kot velik opazovalec človeka in ljubimec besede.

Vedno me je zanimalo, kako ljudje živijo, razmišljajo, kako delujejo, kako potekajo njihovi vsakdanji opravki. Res je žalostno in srce parajoče, kakšna izkoriščanja se dogajajo v 21. stoletju, stoletju izobilja in neverjetnega tehnološkega napredka – ko bi mogli vsi živeti v človeka dostojno in vredno življenje. A ni tako, žal sploh ni tako.

Zakaj menite, da je tako?

Kapitalizem, ki smo ga na velika vrata uvozili v vse pore našega življenja, je vsebinsko prazen. Vrednostni sitem, ki je v zadnjih desetletjih v naši družbi prevladal, je nemoralen, izprijen in nas vodi v družbeno kataklizmo. Postali smo družba v kateri je biti psihopat postalo vrednota. Nekateri ljudje so v sebi tako prazni, da so za prgišče denarja in pozornosti še vedno pripravljeni narediti vse. To je patološko.

Vse? Prodati tudi dušo hudiču? V knjigi nastopajo tudi 'duhovni' ljudje, h katerim se zatekajo duhovno prazni HŠP-jevci …

Res je. In včasih se zgodi, da za svoj BMW dušo proda tudi 'duhovnež', ko se mu nasmehnejo cekini. Ko nekaj časa opazujete ta svet, ugotovite, da je vse biznis. Ko svetleče luči duhovnosti ugasnejo, ostane eno samo prekljanje za denar.  Hudič je zvit in se druži z zelo pisano družbo. V raju je lepo, ampak v peklu je ekipa.

HŠP-jevce predstavljate kot slovenske samaritane, ki se z bleščečimi nasmeški izpostavljajo po raznoraznih sprejemih 'Happy Shiny People'. A prikazani so kot prazni, njihovi nasmehi so v resnici kot retuša najbolj brane moške revije.

Gre zgolj za zunanjo bleščečo podobo navznoter praznih povprečnežev. Po navadi je vse to združeno še s patološkimi osebnostnimi strukturami. Danes cenimo material, čim več, tukaj in zdaj. Po možnosti vse. Ne glede na način, kako se posamezniki do tega dokopljejo. Cilj opravičuje sredstvo.

Kdo nam torej vlada, nas vodi?

Kot družba smo se zapeljali skoraj v samomorilsko spiralo negativne kadrovske selekcije na vodilnih položajih v družbi. Ko takole opazujem, vidim da na vodilne in odgovorne položaje prihajajo ljudje, ob katere, v prispodobi, niti bicikla ne bi upal nasloniti. Kaj šele kaj več. Vladajo nam podpovprečni duhovni in finančni plenilci, ki se obnašajo kot tisti bančni ropar, ki se je pred vsakim bančnim ropom namazal z limoninim sokom in bil prepričan, da je neviden. To, da so ga pri ropu ujeli, ga niti slučajno ne prepriča, da nima prav. Naša duhovna in finančna elita je vsepovprek namazana z limoninim sokom, nezmožna realne presoje lastnih sposobnosti. Pa saj jim tudi ni treba. V bistvu jih mi volimo. Saj ste opazili, kakšna je posledica tega – Slovenija nima več vizije. Smo kot barčica, ki ji je na viharnem morju polomilo krmilo. Plutamo sem in tja. In če ne veš kam pljuješ, ti noben veter prav ne piha. Intelektualci so se v celoti umaknili. Oportuno, ampak upam - začasno.

Ste doktor ekonomskih znanosti, direktor podjetja Regia Group, ki ste ga rešili 100-milijonskega dolga brez odpustitve enega delavca, poleg tega ste član častnega združenja Beta Gamma Sigma in prejemnik mednarodnega priznanja za sholastične dosežke, predsednik Odbora sekcije pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti ter predsednik Strokovnega sveta na Slovenskem inštitutu za revizijo, in še in še … Kako to, da ste se lotili takšne knjige in od kod pogum za takšno delo?

Sem pač človek, ki ga stvari zanimajo in hkrati hiperpoduktivec. Enodimenzionalnost bi me verjetno ubila. Nimam predsodkov. Nikomur ničesar nisem dolžan. V življenju sem imel privilegij, da sem delal stvari, tako kot sem mislil, da je prav in za svoje napake prevzemal polno odgovornost. In če ima človek kreativno žilico in ščepec talenta, ne vidim razloga, da bi to cankarjansko zatajil. In presenečeni boste, če vam povem, da imata managerstvo in pisateljstvo eno zelo pomembno stično točko. Oba poklica zahtevata pripovedovalca zgodb, ki ljudi pritegnejo v skupno poslanstvo. Obstajata dva načina, kako ljudi pripraviti, da stešejo barko. Lahko jim daste priročnik, kako se sestavijo deli barke in jim za povrh postavite še norme, do kdaj naj bo barka stesana. Drugi način je, da ljudi navdušite za potovanje. S prvo barko se boste potopili ob prvi nevihti. Druga barka je neuničljiva. To je barka, ki jo arheologi odkopljejo čez tisočletja in se čudijo, kako se je ohranila. Jaz poskušam graditi te druge barke. Tudi knjiga Samooklicani sodi v to poglavje.     

Pogovarjala se je Anita Volčanjšek


Nazaj